Prenosljivi vrednostni papirji
Prenosljivi vrednostni papirji so vse vrste vrednostnih papirjev s katerimi se lahko trguje na kapitalskih trgih.
Delnica
Delnica je lastniški vrednostni papir, ki njenemu imetniku (delničarju) praviloma daje pravico do udeležbe pri upravljanju družbe, pravico do dela dobička (dividende), in pravico do ustreznega dela preostalega premoženja po likvidaciji ali stečaju družbe. Donos delnice predstavljata izplačilo dela dobička delniške družbe v obliki dividend ter kapitalski dobiček (ali izguba), ki je posledica gibanja cene delnice na organiziranem trgu ali izven njega in je razlika med nakupno in prodajno ceno delnice. Višina dividende je navadno odvisna od uspešnosti poslovanja delniške družbe, ki je delnice izdala ter od njene politike izplačevanja dividend, o višini dividende pa odločajo lastniki družbe na skupščini. Delnice so lahko uvrščene na enega ali več organiziranih trgov – borz po svetu. Cena delnice se lahko oblikuje na organiziranem trgu (borzi) ali izven njega, na podlagi ponudbe in povpraševanja.
Glede na vrsto delniške družbe, katere delničar vlagatelj je, se spreminja tudi tveganost ter donosnost takšne delnice. Priporočljivo je dobro poznati podjetje, katerega delnice nameravamo kupiti ter spremljati njegovo poslovanje, tako preteklo kot prihodnje. Medtem ko delnica navadno s seboj prinaša višje tveganje, kot na primer bančni depozit, pa na drugi strani ponuja tudi višje donose. V kolikor gre za delnico, ki kotira na enem izmed organiziranih trgov, je takšen vrednostni papir navadno lažje prodati. Kljub temu je potrebno opozoriti, da delnica s seboj nosi tudi določena tveganja. Donos delnice je lahko negativen, v primeru stečaja delniške družbe pa delničar celo tvega, da izgubi celotno vrednost svoje naložbe.
Vsi vedo, da je Apple v zadnjih letih dosegel impresivne donose, vendar je pogled nazaj 20 let še bolj osupljiv.
Kot najboljša delnica S&P 500 od leta 2003 je dosegla neverjetnih 59.918% donosa.
Obveznica je dolžniški vrednostni papir. Imetnik obveznice ne postane lastnik podjetja, ampak njegov posojilodajalec, izdajatelj obveznice pa se imetniku obveže, da mu bo plačal obresti in do dospetja obveznice tudi glavnico. Z nakupom obveznice tako imetnik nima pravice do soupravljanja podjetja, kot je to v primeru delnice, ampak le do vračila glavnice in obresti. Obveznice se med seboj lahko zelo razlikujejo glede na izdajatelja (država, občina, podjetje), ročnost (od enega pa vse tja do tridesetih let), valuto v kateri je bila obveznica izdana, višino in vrsto obrestne mere (fiksna ali variabilna), način vračila glavnice in obresti (anuitetno ali ob zapadlosti dolga) in druge karakteristike. Obveznice izdajajo države, občine in podjetja, z njimi pa se financirajo večji projekti.
Cena obveznice se navadno izraža v odstotkih od nominalne vrednosti, in pri naraščajoči obrestni meri pada, pri padajoči obrestni meri pa raste. Donosnost obveznice se za čas trajanja obveznice lahko spremeni in le ta vnaprej ni znana. Cena obveznice, ki se oblikuje na trgu, je odvisna od vseh prej naštetih dejavnikov.
Obveznica
V primerjavi z bančnim depozitom je donosnost obveznice navadno višja, s seboj pa zato obveznica navadno nosi tudi višje tveganje. Državne obveznice ali obveznice svetovno znanih multinacionalk so navadno manj tvegane kot obveznice, ki jih izdajajo manjša podjetja ali države s slabšo bonitetno oceno. Poleg tveganja spremembe obrestne mere, ki vpliva na ceno obveznice, pri obveznicah obstaja tudi tveganje, da izdajatelj zapade v likvidnostne težave (ali celo stečaj) in ni sposoben izplačati dela ali celotne glavnice oziroma obresti. Pred nakupom je zato smiselno vedno preveriti boniteto izdajatelja obveznice.